Postopek oživljanja narisanih likov ali negibnih predmetov s posamičnim snemanjem (sličica za sličico) faz gibanja, pri filmski projekciji pa nastane iluzija povezovalnega gibanja.
Ena od vej filmske industrije, sistem oskrbovanja kinodvoran s filmi.
Pri filmu pomeni celoto povezanih in ustrezno postavljenih dramskih elementov, ki so urejeni tako, da omogočajo oblikovno in pomensko strukturo filmskega dela.
Optični učinek, dosežen z dvakratno osvetlitvijo filmskega traku: najprej se osvetli ena polovica posnetka, nato druga, ki je bila pri prvi osvetlitvi zastrta; na ta način se lahko v istem kadru pojavita dve sliki ena ob drugi ali pa se prekrivata (angl. in fr. superimposition).
Filmska zvrst, način filmskega ustvarjanja, ki se ogiba konvencijam »mainstreamovske« filmske produkcije in raziskuje nenavadne vidike medija filma, pa tudi prepovedane ali zapostavljene teme. Kadar eksperimentalni filmi vsebujejo pripovedne zaplete, so ti pogosto zajeti v sanjskih ali simboličnih podobah, najpogosteje pa se tovrstni filmi ogibajo pripovednim formam in uporabljajo lirične, asociativne, opisne ali druge stilistične postopke.
Izpustitev določenih prizorov ali odlomkov dogajanja.
Način montaže, ki izpušča dele dogajanja, pogosto z namenom, da gledalca preseneti ali mu zastavlja vprašanje, kaj se je dogajalo v izpuščenih odlomkih.
Posamezna sličica na filmskem traku (angl. frame); ko je niz sličic projiciran na platno v naglem zaporedju, jih gledalec zaznava kot gibljive slike oziroma gibanje.
Material, na katerem so posnete filmske sličice, fotogrami; njegova acetatna podlaga je prekrita s fotografsko plastjo (emulzijo).