»V osvobodilnih težnjah svetovnega filma nikakor ni ključno vprašanje, ali so opustošenja in travmatske situacije posledica vojne vihre, režimske opresije, nevzdržne logike tržnih zakonitosti, rasne segregacije, zavračanja 'nesprejemljive' spolne orientiranosti, obsojanja določene verske pripadnosti, stigmatiziranja bolnih, fizično hendikepiranih ali odvisnikov, ampak sta odločilna njihov kreativni naboj in izpovedna nujnost.« Andrej Šprah, iz knjige Vračanje realnosti
Osnovni podatki o filmu
Režija: Jafar Panahi Država: Iran Leto: 2006 Jezik: perzijščina
Na polnem avtobusu iranskih nogometnih navijačev, ki se odpravljajo na kvalifikacijsko tekmo med Iranom in Bahreinom, v kotu tiho sedi mlad fant. Vendar to ni fant, ampak dekle v navijaški preobleki in s pobarvanim obrazom v barvah iranske zastave. Pri vhodu stadiona jo aretirajo in v priporu skupaj z drugimi dekleti, preoblečenimi v navijače, spremlja celotno tekmo za ograjo ob stadionu. Tam jih stražijo mladi vojaki, ki jih bodo po tekmi predali nravstveni policiji, da bo dekleta kaznovala za njihovo neprimerno početje. Do takrat pa prestajajo mučne trenutke, saj tekme ne morejo gledati in le poslušajo krike navijačev in komentarje mladih vojakov, ki jim opisujejo dogajanje na igrišču, katerega sploh ne razumejo. Dekleta so med seboj zelo različna, vendar jih povezuje močna strast do nogometa.
Če umetnosti uspe spreminjati stvari in predlagati nove ideje, tedaj ji to uspeva prav po zaslugi svobodne ustvarjalnosti tistega, na katerega se naslavlja: gledalca. Med proizvedenim in idealnim svetom umetnika ter svetom njegovega sogovornika obstaja trdna in trajna vez. Umetnost posamezniku omogoča, da ustvarja svojo resnico v skladu s svojimi potrebami in kriteriji; omogoča tudi, da ni treba sprejemati drugih vsiljenih resnic. Umetnost daje vsakemu umetniku in njegovemu gledalcu možnost, da bolje opazita resnico, skrito za bolečino in trpljenjem, ki ju dnevno prenašajo običajna...