Za učitelje na različnih ravneh izobraževanja lahko kratki filmi prispevajo k izpolnjevanju vrste vzgojnih in učnih zahtev. Zaradi svoje jedrnatosti, inovativnosti, zgoščene pripovedi in odprtosti predstavljajo edinstven medij, s katerim lahko dijake motiviramo k najrazličnejšim načinom komunikacije.
John Sundquist
Kratkometražni filmi so za potrebe filmske vzgoje in izobraževanja nadvse primerni – ne le zaradi svojih časovnih omejitev, temveč tudi zahvaljujoč vrsti nadvse pomembnih filmskih in kinematografskih določil. Drugače kot pri celovečernem formatu, kjer smo najpogosteje obsojeni na prikazovanje odlomkov, se lahko ob kratkih filmih posvetimo celostnemu načinu razumevanja filmskega dela. Hkrati pa kratki filmi – zaradi enega svojih temeljnih principov: striktnega izogibanja praznim trenutkom na ekranu – omogočajo tudi poglobljeno preučevaje filmskih izraznih sredstev in pripovednih prvin. Kajti če želijo načelo izpolnjenosti doseči, morajo k vsakemu (uporabljenemu) elementu pristopiti z maksimalno zavzetostjo in ustvarjalno inventivnostjo. Kratki filmi nikakor niso zgolj »vaje v slogu«, temveč celostne stvaritve, ki vsebinske zastavke realizirajo tudi s kombiniranjem različnih pripovednih načel, filmskih stilov, izraznih pristopov in ustvarjalnih teženj. Ob osnovnih formalnih določilih bomo preučili tudi najustreznejše metode poučevanja tovrstnih filmskih del. Izpostavljene vidike bomo osvetlili skozi obravnavo različnih primerov iz svetovne ter domače filmske zgodovine in sodobnosti. Hkrati pa bomo predstavili nekaj možnosti dostopa do filmov, ki jih lahko v celoti obravnavamo v okviru posamezne šolske ure.