Strukturalistična teorija je v 20. stoletju nepovratno zaznamovala nekatere najvidnejše družbene vede, kot so jezikoslovje, sociologija in psihologija, s čimer je imela velik vpliv tudi na teorijo filma. Njen razpršeni in pogosto kompleksni teoretski okvir je v šestdesetih in sedemdesetih letih preko semiotike, psihoanalize in kasnejših poststrukturalističnih družbenih prispevkov zgradil samostojne metodološke aparate za preučevanje filma, a je bil kasneje pogosto zavržen in presežen z drugimi teoretskimi in metodološkimi dognanji. V vsakem primeru pa posamezni vidiki strukturalizma ostajajo nepogrešljiv del preučevanja in dojemanja filma danes. V predavanju bomo podali glavne poudarke te kompleksne teoretske veje in pokazali, kako je v nekaterih vidikih ključna za dojemanje filma, s poudarkom na tem, kako jo tudi mladim predstaviti na razumljiv in razsvetljujoč način.
Na začetku predavanja se bomo na kratko poglobili v začetke strukturalizma, njegove vplive, opisali njegov preboj, kakor se je postopoma odvil preko dela Ferdinanda de Saussurja na začetku 20. stoletja, se kasneje razvil v jezikoslovju, preden je preko Clauda Lévi-Straussa in njegovih antropoloških raziskav v petdesetih letih prešel v širšo družbeno misel. Pri tem bomo predstavili temeljne predpostavke te teorije in predvsem načine, kako ima razumevanje globlje ležečih struktur v človeških družbah potencial razširitve na praktično vse vidike družbenega delovanja. Tu se za nekoliko dlje ustavimo pri vstopu semiotike v teorijo filma in pokažemo njene dosežke preko dognanj Christiana Metza, Rolanda Barthesa in Jeana Mitryja ter obenem osvetlimo razloge za njen zaton. To ožjo semiotično teorijo nato povežemo s t. i. poststrukturalističnimi avtorji, kot so Michel Foucault, Louis Althusser in Jacques Lacan, in pokažemo, kako so posamezni vidiki njihove misli veliko bolj dolgoročno zaznamovali razumevanje filma kot pojava popularne kulture.
Od tega zgodovinsko-teoretskega uvoda se premaknemo k osrednjemu delu predavanja, v katerem definiramo pojem ideologije kot tisti, s katerim tako teoretsko kot praktično ponazorimo temeljne predpostavke strukturalistične miselnosti v vsakdanjem konzumiranju medijskih vsebin. Poudarek je na razumevanju različnih definicij tega pojma v javnem diskurzu, nakar preko analize enega izmed popularnih hollywoodskih filmov predstavljene ugotovitve prikažemo na konkretnem primeru izdelka popularne kulture, s katerim se zlahka poistovetijo osnovno- in srednješolska občinstva.
Cilj predavanja je tako ob teoretskem okviru, ki se sprva zdi strogo akademski in kompleksen, pokazati, da ta v resnici nudi miselni okvir za razumevanje celotnega spektra odnosov z zunanjim svetom, v katere v vsakdanjem življenju vstopamo kot družbena bitja, s čimer se ta teoretska veja prikaže tudi kot eno nepogrešljivih poglavij v razvoju teorije filma.