Da bi bilo lahko resnično, moramo tisto, kar vidimo, spoštovati.
Wang Bing
Dokumentarna etika ne pomeni toliko zavzemanja stališča do vrednot in prepričanj drugih, kakor delovanje na način, ki ne bo ogrozil spoštovanja filmskega subjekta ali omajal zaupanja gledalca.
Bill Nichols
Med dilemami, s katerimi se pri svojih ustvarjalnih odločitvah soočajo dokumentaristi, se ena najpomembnejših nanaša na vidike etične odgovornosti do ljudi, tematik in dogajanj, ki jih v svojih filmih obravnavajo. Zavest, da vselej obstaja izjemno tanka in občutljiva meja, ki ločuje območji javnega in zasebnega, sodi med temeljne zahteve, s katerimi mora filmar pristopati k svojim družbenim akterjem. Ti vidiki se še posebej zaostrujejo takrat, kadar je dokumentarist sam neposredno vpleten v procese ustvarjanja – to pomeni v osebnem, prvoosebnem oziroma subjektivnem dokumentarcu. V tovrstnih delih filmarjeva navzočnost ni le zaznavna (kot recimo v soudeleženskem dokumentarcu, bolj znanem pod imenom film resnica oziroma cinéma vérité), pač pa je njegova vloga v filmu povezana z očitno osebno zavzetostjo ali prizadetostjo. Gre za situacije, v katerih hoče dokumentarist izpostavljati občutljive vidike »srečevanja z osebnostjo«, kjer so v ospredju doživetja, občutenja, razmisleki, spomini, ki jih filmski protagonisti delijo z dokumentaristom in občinstvom. Z ustreznim pristopom se tako razkrije ena bistvenih odlik dokumentarca, da je mogoče iz najpreprostejše vsakdanjosti izvabiti izjemnost, ki obstaja v slehernem človeku in je dostopna v tistih trenutkih ali situacijah, ki jih filmar podaja na nebanalen, iskren način. Potrebna je le zvrhana mera potrpežljivosti, osredotočenosti, zaupanja ter zlasti medsebojnega spoštovanja. Oziroma kot na podlagi lastnih filmskih izkušenj ugotavlja slovenski cineast Vlado Škafar: »Če se resno posvetiš običajnemu človeku, vselej spoznaš, kako izjemen je. V tem se skriva univerzalnost.«
Etične zaveze dokumentarne kinematografije se odražajo v treh ključnih ustvarjalnih načelih, ki naj bi predstavljala vodila pristopa k družbenim akterjem: odgovornost, spoštovanje in zaupanje. Načelo odgovornosti se nanaša tako na filmske protagoniste kot na samo tematiko filma, na družbene in zgodovinske okoliščine ter vidike resničnosti, pa tudi na gledalce, ki jih v končni fazi dokumentarist nagovarja. Načelo spoštovanja se odraža v razmerju med filmarjem in v dokumentarcu »nastopajočimi« osebami ter znova gledalcem; gre za spoštovanje, ki se mora vzpostavljati in razvijati v vse »tri smeri ustvarjanja«. To je proces, v katerem se tako režiser kot protagonist in gledalec na neki način oddvajajo od samih sebe, se presegajo in prenavljajo v končnem dejanju filmske zaznave, kjer vsak od treh postane igralec, režiser in gledalec dokumentarca. Šele na tej osnovi se je mogoče dokopati do vidikov resnice, ki seveda ni resnica dokončnega spoznanja, marveč določen dejavnik v prepletu vrste življenjskih izkušenj. Zato je še kako pomemben uvodoma izpostavljeni neizmerno preprosti in hkrati nadvse kompleksni »aksiom« resnice kitajskega dokumentarista Wang Binga. Načelo zaupanja se prav tako navezuje na medsebojna razmerja, ki potekajo med ključnimi akterji filmskega ustvarjalnega procesa in so pravzaprav predpogoj oziroma izhodišče katerekoli izmed oblik osebnoizpovedne dokumentaristike. Čeprav navzočnost kamere vselej vpliva na odziv filmanega, doseganje ustrezne stopnje medsebojnega zaupanja omogoča tolikšno stopnjo sproščenosti, da lahko družbeni akterji »igrajo sebe« v tisti vlogi, v kakršni se dejansko vidijo in občutijo.
Izpostavljene elemente in načela bomo obravnavali na primerih nekaterih vidnih del domače dokumentarne produkcije, v katerih je prisoten izrazit osebni angažma cineastov, s čimer se zaostrujejo tudi določeni etični vidiki dokumentarne ustvarjalnosti.