Ana Čigon: Neodvisni in angažirani dokumentarni film v šoli

V lanskoletnem sklopu, ki je bil posvečen neodvisnemu in angažiranemu dokumentarnemu filmu, je Nika Autor osvetlila dokumentarne prakse šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V letošnjem sklopu, posvečenem neodvisnemu in angažiranemu dokumentarnemu filmu, bomo razmislili o njegovih temeljnih značilnostih, ki pa se ne kažejo v enotni, prepoznavni formi, temveč ravno obratno. Filmsko formo, vizualne izrazne načine, s katerimi razkrivajo svojo vsebino, vedno na novo izumljajo ter se pogosto oddaljujejo od uveljavljene filmske forme. Mogoče je zato skupne temelje laže iskati v družbenih okoliščinah, v katerih so nastali oziroma nastajajo, in v tem, kako se na nanje odzivajo. Najpogosteje nas namreč dokumentarci informirajo o določeni družbeni in politični situaciji, ki jo kritično komentirajo in reflektirajo; ustvarjalke in ustvarjalci se tako z ustvarjanjem filmov upirajo obstoječim ideološkim in političnim razmeram ali razkrivajo problematike pogosto nevidnih, zatiranih družbenih skupin ali posameznikov. Take filmske prakse nastajajo iz nuje po odgovoru na določeno (represivno) družbeno in politično stanje ter se pogosto formirajo zunaj klasičnih, dragih institucionalnih okvirov. Za dijakinje in dijake bodo zato te prakse zanimive predvsem zaradi svoje uporniške drže, inovativnosti in iznajdljivosti. Sama bom skušala z analizo nekaterih primerov in predstavitvijo svojih del ter izkušenj s poučevanjem filma na umetniški gimnaziji predstaviti relevantnost angažiranih dokumentarnih filmov v izobraževalnem procesu v srednjih šolah. Vprašali se bomo, ali lahko angažirani dokumentarni film spodbudi bolj angažirano družbeno refleksijo pri dijakinjah in dijakih, ali lahko spodbudi njihovo ustvarjalnost, pa tudi refleksijo njihovega lastnega položaja v družbi.