Zaradi različnih pogledov na življenje se zaostrijo odnosi med učenci in novim učiteljem nemščine. Ko ena od učenk naredi samomor, sošolci obtožijo učitelja, da je odgovoren za njeno smrt ... Film je prejel nagrado FEDEORA na Mednarodnem tednu kritike v Benetkah, osem nagrad na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, prebil pa se je tudi med tri finaliste za nagrado LUX.
Osnovni podatki o filmu
Režija: Rok Biček Država: Slovenija Leto: 2013 Distributer: FIVIA - Vojnik Jezik: slovenščina
Pred koncem šolskega leta razred maturantov dobi novega razrednika in profesorja nemščine Roberta Zupana, ki že po predstavitveni uri izrazi zaskrbljenost. Dijaki se mu nezbrani in nemirni, njihova razredničarka, ki odhaja na porodniški dopust, pa pripisuje te lastnosti mladosti ter razposajenosti. Na zadnji uri ji v razredu podarijo voziček, dijakinja Sabina pa na željo razredničarke in razreda zaigra na klavir. Luka, eden izmed dijakov, obišče šolsko psihologinjo, ki mu skuša s pogovorom in simbolično razlago žalovanja pomagati ob izgubi mame. Medtem se v razredu med odmorom dijaki pogovarjajo, kam bi šli na maturantski izlet; debato vodi glasni predsednik razreda Tadej. Zadržana sošolka Sabina in sošolec Primož, ki so mu najvažnejše odlične ocene, podata svoje mnenje o izletu, vendar Sabininega sploh ne slišijo, Primoževo pa naleti na negativen odziv. Po odmoru sledi prva šolska uro s profesorjem Zupanom. Ob njegovem prihodu v razred so dijaki zmedeni – ne vedo, ali morajo vstati ali ne. Pri razredničarki jim namreč tega ni bilo treba početi. Profesor Zupan jim razloži, zakaj se mu zdi ta šolski ritual nujen in pomemben, pa tudi kakšno vlogo imajo družbeni rituali v življenju. Šolsko uro nadaljuje v nemščini in od učencev zahteva, da ravnajo enako. Sledi ura športne vzgoje, kjer Tadej glasno zagovarja idejo, da je edina normalna družina takšna, kjer sta prisotna oče in mati. Luka in Mojca se ne strinjata z njim, Sabina pa nemirno 5 strmi predse, ga molče posluša in potem izgine na stranišče. Po koncu pouka se zateče k šolskemu klavirju, na katerega zaigra Chopinov Preludij, op. 28, št. 15. V sicer praznem razredu je poleg Sabine še profesor Zupan, ki posluša njeno igranje na klavir. Naenkrat v razred stopi sošolka Maruša, ki je v klopi pozabila šal. Prizor, ki mu je priča, se ji zdi nenavaden, zato o njem pove ostalim sošolcem. V razredu se pojavijo namigovanja, da so profesorju Zupanu všeč mladoletnice. Maruša ga označi celo za pedofila. Sabina in sošolec Nik, ki je hkrati tudi šolski DJ, zamudita k uri profesorja Zupana, ker sta bila na vaji za pustni koncert. Profesor ju zaradi zamude nenapovedano vpraša in oceni z negativno oceno. Med odmorom Nik profesorju Zupanu, ki ga dijaki zaradi vztrajne uporabe nemščine med šolskimi urami okličejo za nacista, preko šolskega radia posveti Wagnerjevo pesem Valkira. Isti dan profesor Zupan da Sabini še eno priložnost za pozitivno oceno. Sprašuje jo, kaj bi rada počela v življenju, in ji svetuje, naj nadaljuje z igranjem klavirja, ker ji gre to veliko bolje od rok kot nemščina. Za pozitivno oceno od nje zahteva, da mu v nemščini razloži, kaj pomeni beseda zguba. Sabina s pomočjo slovarja odgovori, nato pa v stiski in solzah zapusti njegov kabinet. To opazijo tudi sošolci. Naslednji dan Sabine ni v šolo. Profesor razredu sporoči tragično novico, da je naredila samomor. Ponudi jim pomoč in izrazi pripravljenost na pogovor o njihovih občutkih. Dijaki po šolski uri razpravljajo o možnih vzrokih za Sabinino dejanje in profesor Zupan kmalu postane razredni sovražnik številka ena. Naslednji dan se o dogodku pogovarjajo z njim, med pogovorom pa Primož spremeni temo in vpraša, ali bodo pred pogrebom pisali esej. Sošolci se zgražajo nad njegovo neobčutljivostjo, profesor Zupan pa ugodi njegovi želji in ob tem poudari, da si v življenju sami postavimo prioritete in sprejemamo odločitve. Profesor se odloči, da bo Primožu kar takoj dal priložnost ocenjevanja, vendar ga sprašuje stvari, ki niso del učne snovi, ampak ga zanima njegovo mnenje na temo samomora in življenja. Primož meni, da se mu ni treba ukvarjati s Sabinino smrtjo, če tega noče. Pri uri telovadbe se mu sošolci maščujejo za izrečene besede in mu med igranjem odbojke poškodujejo nos, vendar vse skupaj prikažejo kot nesrečo. Dan po pogrebu ima profesor Zupan običajno šolsko uro nemščine. Pri razredu naleti na odpor. Dijakom se zdi, da pouk ne bi smel teči normalno naprej, kot da se ni nič zgodilo, profesor Zupan pa meni, da so imeli dovolj časa za žalovanje. Del dijakov z Luko na čelu protestno zapusti razred. Med njimi so tudi Sabinina najboljša prijateljica Mojca, Tadej in Špela; v šolski knjižnici skupaj z Luko načrtujejo naslednji korak proti profesorju. Na hodniku po stopnišču do 6 razreda postavijo sveče. Ko Zupan vstopi v razred, dijaki protestno stojijo, kljub temu da jim Zupan reče, naj sedejo. Še isti dan mu v praznem razredu po pouku nastavijo radio: predvajajo Sabinino pesem, ki jo je večkrat igrala na klavir. Ravnateljica razume njihova dejanja kot klic na pomoč, profesor Zupan pa kot provokacijo. Naslednji dan pišejo esej z naslovom »Človekova smrt je bolj zadeva svojcev kot njega samega«. Skoraj vsi dijaki odidejo iz razreda; poleg Primoža tokrat ostane tudi Mojca. Luka, Špela, Nik in Tadej se z ravnateljico pogovorijo o profesorju Zupanu in ga okrivijo za Sabinino smrt. Pri ravnateljici se oglasita tudi Sabinina starša, ki pripisujeta krivdo sebi in dejstvu, da je Sabina morda izvedela, da je posvojena. Dijaki gredo pri svojem uporu še korak dlje. Po šolskem radiu profesorja Zupana javno obsodijo za Sabinino smrt in ob tem krivdo prevalijo tudi na šolski sistem. Zaradi tega se spet znajdejo pri ravnateljici, ki od njih zahteva, da se profesorju opravičijo. To stori samo Maruša, Luka pa se na njeno dejanje odzove s psovko; sam svojih dejanj ne obžaluje in se za njih tudi ne bo opravičil, ravno nasprotno. Na podlagi obsodb, ki so jih povedali že po radiu, zahteva opravičilo od profesorja Zupana. Profesor se ne opraviči, zato Luka protestno zapusti razred, tokrat z nacističnim pozdravom in vojaško hojo. Njegovemu vzoru sledijo še nekateri dijaki. V dilemi, kaj narediti glede vedno bolj skrajnih dejanj uporniškega razreda, ravnateljica pokliče na obisk bivšo razredničarko, vendar niti to pomaga, saj dijaki brez premisleka za tragični dogodek obsodijo tudi njo. Naslednji dan dijaki v razredu pričakajo profesorja Zupana z maskami Sabininega obraza. Profesor se na njihovo dejanje odzove tako, da si enako masko nadene tudi sam, s čimer dijake preseneti. Z masko na obrazu prosi Mojco, da prebere esej, ki ga je napisala o Sabininem samomoru. V njem iskreno izrazi svoja čustva v zvezi s Sabino in njeno odločitvijo. Mojca s strani ostalih upornih dijakov zaradi napisanega eseja naleti na neodobravanje. Konflikt med dijaki se ob pretepu Luke in Tadeja še zaostri. Ravnateljica in profesor Zupan se ne strinjata o načinu reševanja nastale situacije in v sporu so tudi sami dijaki. Zadevo skušajo rešiti skupaj s starši na roditeljskem sestanku. Luka in Tadej se morata drug drugemu opravičiti, Luka pa se celo zahvali profesorju Zupanu, da ni posegel po najstrožjem pedagoškem ukrepu – izključitvi iz šole, ki mu je grozila zaradi njegovih dejanj. Zadnji šolski dan si dijaki in profesor Zupan prvič zares prisluhnejo in si iskreno, kolikor pač kdo od njih zmore, povejo, kaj jih je v tragični situaciji motilo, kaj so opazili drug pri drugem. Dijaki se odpravijo na maturantski izlet, vendar brez profesorja Zupana in brez Sabine.