Ob različnih filmih poskušamo misliti filmske prakse, ki so se v preteklosti formirale in se kot odgovor na pereče družbene in politične situacije formalno ter vsebinsko razvijale onkraj obstoječih filmskih institucionalnih okvirov, v raznolikih umetniških, filmskih in aktivističnih kolektivih (Newsreel, Now Journal, skupina Medvedkin …) ali individualno (Chris Marker, Harun Farocki, Želimir Žilnik, Santiago Alvarez …). Predavanja se osredotočajo na polje angažiranega dokumentarnega in esejističnega filma ter obzorniških poskusov in premišljujejo njihova konceptualna, formalna določila in uporabljene filmske metode. Ker je polje angažiranega dokumentarnega filmskega ustvarjanja izjemno široko in raznovrstno ter ima bogato tradicijo z multivokalnimi, geopolitičnimi, kronološkimi in estetskimi specifikami in ker dokumentarni film nima uniformirane, linearne zgodovine v ustvarjalnem razvoju, je posebno mesto namenjeno primerom dokumentarnih praks iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Angažirana dokumentaristika iz tega obdobja namreč predstavlja izhodišče in osnovo tako za tiste, ki se ukvarjajo s preučevanjem in poučevanjem dokumentarnega filma, kot tudi za ustvarjalce same. Angažirani dokumentarni film šestdesetih let je na novo zastavil, koncipiral in premislil do tedaj uporabljano filmsko formo in jo zaznamoval predvsem z na novo premišljenimi kreativnimi in ustvarjalnimi dosežki režiserjev in režiserk, ki so drzno eksperimentirali na formalni ravni.
Ob primerih angažiranih filmov iz različnih geopolitičnih prostorov in situacij (Kuba, Jugoslavija, Nemčija, Francija, ZDA ...), ki z različnimi formalnimi prijemi ustvarjajo vsebine, ki bodisi reflektirajo in nas informirajo o določeni družbeni in politični situaciji bodisi se aktivno upirajo obstoječim ideološkim in političnim razmeram ali pa se postavljajo v bran zatiranim skupinam in posameznikom, udeleženci premišljujejo o strategijah, metodah, filmskih določilih in individualnih poetikah filmskih ustvarjalcev.