Na srečanju spletnega filmskokritiškega krožka, ki ga v sklopu svojega izobraževalnega programa Ostrenje pogleda izvaja Društvo za širjenje filmske kulture KINO!, se bodo v soboto, 27. 3. ob 18:00 krožkarji skupaj z mentorico Majo Krajnc pogovarjali o mojstrovini Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf, 1974) Rainerja Wernerja Fassbinderja, priredbo ameriške klasike Vse, kar dovoli nebo (All that Heaven Allows, 1955) Douglasa Sirka. Fassbinder osrednjo tematiko filma – razredni konflikt – prestavi v delavski sloj in jo poglobi z motivom rasizma. Film je na voljo v spletnem arhivu RTVSLO.
Če se pridružuješ ostr(ilsk)i debati, do ČETRTKA, 25. 3. piši na ostrenje.pogleda@e-kino.si.
O filmu preberite tudi v KINU! 39
»Na /…/ fotogramu vidimo, kako par sedi sam v rustikalno opremljeni gostilni. Figuri, posneti v totalu, druga ob drugi sedita v velikem prostoru, za prazno mizo. Njuni telesi sta zdaj popolnoma ločeni, pogleda usmerjena v kamero, njuna drža deluje nenaravno togo. To ustreza učinku statičnosti, ki ga izraža celoten fotogram. Okvir vrat omogoča, da pogled lahko iz predprostora prodre v prostor z obema likoma, par pa uokvirja tako, kot okvir uokvirja sliko. Temno zeleni zastor, ki visi na okvirju vrat, in masivni, temni leseni opaž levo in desno od njega pa ne vzbujajo toliko misli na poročno sliko, temveč bolj na nekakšen triptih. Krajinska slika v ozadju, pred katero se je usedel par, predstavlja širno pokrajino. Ves dekor vzbuja asociacije na 'nemško domačnost' in je v kontrastu z v oko bijočo odsotnostjo svatov. V tem praznem prostoru poročni par učinkuje deplasirano in potujeno. Ta slika edina med vsemi štirimi fotogrami izkazuje strogo centralnoperspektivično kompozicijo, pri kateri zrcalna os poteka kot ločnica med partnerjema in se zopet ponavlja v vertikalah dekorja: v lesenem stenskem opažu v ozadju in v prečkah praznih stolov pred parom, ki se zrcalijo na pološčenih tleh. Mize in stoli v predprostoru so razpostavljeni kot nekakšne bežiščnice, ki usmerjajo pogled. Ta centralnoperspektivična razporeditev par, podobno kot na renesančni sliki, naredi za objekt zaznave, medtem ko je gledalcu odmerjena vloga spoznavajočega subjekta. Ne nazadnje je zaradi razlike v starosti in kulturi med partnerjema ta uprizoritev poroke v napetostnem razmerju s konvencionalnimi predstavami o njej. Poleg izoliranosti para navzven lahko na njej prepoznamo tudi postopno izoliranje navznoter. Nazadnje pa Fassbinder figur ne prikaže le v njuni izoliranosti, temveč v lego izolirane zaznave postavlja tudi gledalce, saj jih izrazito odmika od dogajanja: gledalec se ne sme identificirati, temveč mora reflektirati.«
Bettina Henzler in Stefanie Schlüter, »Zaobrat perspektive: Metodični predlogi za primerjavo filmov Vsi drugi se imenujejo Ali (Fassbinderja) in Z glavo ob zid (Akina)«
