Brezplačni KINO!/Ostrenje pogleda izredni filmski krožek tudi poleti!

Na drugem srečanju so razpravljali o Mulariji (Kids, 1995), subverzivnem prvencu mojstra ameriškega neodvisnega filma Larryja Clarka. Film odlikuje vtis navidezne improvizacije – deluje namreč kakor dovršena dokumentarna zabeležka, nastala v odsotnosti kamere – čeprav je posnet po scenariju (napisal ga je Harmony Korine). Mladostnike odigra vrsta otrok z ulice – naturščikov in mnogi izmed njih kasneje postanejo zvezde (npr. Chloë Sevigny) … Pretresli so tudi plejado filmov, ki jih je Mularija navdahnila.

Leta 1970 je ameriška avtorica Barbara Loden posnela svoje prvo – in zadnje – delo in z njim nastavila komajda opazno, a toliko bolj prodorno ogledalo novemu ameriškemu filmu. Od daleč se Wanda, odiseja junakinje iz obrobja delavske Amerike, ki obrne hrbet družini, se slepo odpravi v svet ter spajdaši z bančnim roparjem, zdi dovolj očitno intonirana z upornim duhom svojega časa. Vendar pa jo od utopizma kontrakultur loči pomembna razlika: njena junakinja se na svojem potovanju ne ozavešča ali osvobaja (kaj šele osmišlja); pogojev patriarhalnih in kapitalističnih odnosov ne prepoznava, zavrača ali presega, temveč jih s svojim telesom in golo eksistenco zgolj pooseblja ... Njena lekcija je boleče jasna: utopizem (filmskih) kontrakultur je se vedno klavstrofobična fantazma moških, v kateri sama — tako kot avtorica in lastna kreacija — nima kaj početi. (Retrovizor)

Filmsko pot po novem Hollywoodu so nadaljevali s filmom ceste, Surovo balado (Badlands, 1973) Terenca Malica, o katerem so krožkarji napisali tudi krajše zapise. Odlomke iz besedil so objavili tudi na informacijskem spletnem portalu Šola filma (Slovenska kinoteka in AKMS).

»V morda celo najbolj kultnem delu jugoslovanskega novega filma Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo, 1967) Živojin Pavlović skozi Džimija Barko, dvajsetletnika brez službe in ambicij, ki tava, plove po širjavah srbske province, razgrne problem mladine pri vključevanju v družbo – po avtorjevih besedah je med mladimi sredi šestdesetih let, pred lipanjskimi gibanji, vladala vsesplošna apatija, h kateri je sodila tudi ravnodušnost do politike in ideologije. Kljub brezciljni naravnanosti pa je Džimijeva pot izredno razgibana – nikjer in v nobeni situaciji se ne more vključiti v družbo, nikamor zares ne sodi, se pa vselej znajde v samem središču dogajanja. Pavlović s sila precizno izbiro lokacij in pokrajin ter kompleksno mizanscensko organizacijo ustvarja situacije, ki ponovno integrirajo modernističnega razpršenega človeka, izumlja posebne kanale in povsem nove, samosvoje prostore.« (Maja Krajnc, Kinotečnik)

 »Že na samem začetku filma v prvem kadru-sekvenci, ki traja minuto in pol in se odvije na dvorišču upravnika Milutina, nastopijo formalne posebnosti, ki dosledno sledijo v nadaljevanju – Pavlović predstavi situacijo z nekaj nosilnimi liki z minimalističnim dialogom in kompleksno razporeditvijo posameznih elementov po prostoru. Like spretno vpeljuje v kader in jih iz kadra izključuje, s prehajanjem med plani in izrabo globine polja pa jih domiselno umešča v prostor. Dejanja med seboj spajajo oziroma napovedujejo vstope novih dejanj posamezni zvoki, šumi (na primer vzklik iz zunanjosti polja, prelivanje vode, pljuvanje), kamera, ki se v sekvenci počasi zavrti okrog svoje osi, pa nakaže krožno strukturo filma.« (Maja Krajnc, zbornik Prekletstvo iskanja resnice)

Za premor med raziskovanjem so predahnili s »feel-good moviejem« Soba z razgledom  (A Room With a View, 1986), pri čemer so primerjali upodobitev v literarni izvedbi in filmski priredbi.

Z osmim srečanjem in hudimi vetrovi z vzhoda jih je novovalovski tok z Jadranskega morja ponesel proti Azurni obali v deželo, kjer se je gibanje za novi film začelo – v Francijo. Pristali so na obali ene izmed pionirk novega vala in eni izmed največjih filmskih avtoric – Agnès Varda. V avtoričino filmsko ustvarjanje jih je uvedel njen filmski esej Agnèsine plaže (Les plages d’Agnès, 2008). 

»Film o filmu, svojevrstna oda filmski umetnosti, ustvarjanju in življenju, razgrne kolaž resničnih in fantazijskih svetov Agnès Varda oziroma plaž – plaž Sene, na katerih je postavala kot študentka umetnostne zgodovine in fotografije, tistih, na katerih je snemala svoje filme, plaž, kjer se je radostila s svojimi otroki … plažo sredi mesta, kamor je na pesek, posut po mestni ulici blizu križišča, postavila pisarne svoje produkcijske hiše. S humorjem in emotivnostjo med podobami, delci svojih filmov in reportažami z gledalcem deli svoje začetke odrske fotografinje ter pionirske začetke francoskega novega vala. Medtem ko v film staplja podobe, ganljive spomine na francoskega cineasta in življenjskega sopotnika Jacquesa Demyja, tudi delce iz njenega filmskega poklona Jacquesu Demyju – njen Jacquot iz Nantesa (Jacquot de Nantes, 1991), svoje feministične intervencije, okruške z izletov na Kubo, Kitajsko in v ZDA, pred potjo neodvisne producentke in družinskim življenjem, se zdi, da izumlja neke vrste avto-dokumentarni film, refleksivni avtoportret z implicitnim komentarjem avtoričinega razumevanja mnoštva potencialnih form in funkcij filma, ki so bile venomer sestavni del njenega opusa, v središču.« (Maja Krajnc, »Agnès Varda!«, KINO! 37/38)