Društvo za širjenje filmske kulture KINO! v sklopu svojega filmsko-vzgojnega programa Ostrenje pogleda v času karantene redno (vsak torek) izvaja spletni filmski krožek z imenom KINO!/Ostrenje pogleda izredni filmski krožek. Na četrtem izrednem krožku so se udeleženci skupaj z mentorico, Holly in Kitom iz Surove balade (Badlands, Terence Malick, 1973) potopili v film ceste. Nastalo je nekaj krajših zapisov, ki jih lahko preberete spodaj.
»Celovečerni prvenec Terrenca Malicka Surova Balada (Badlands, 1973) pripoveduje zgodbo o dekletu in fantu, ki skupaj lovita, vsak svoje, sanje. A podoba, ki si jo naslikata kot sanje, se začne postopoma začne parati. Njuna dejanja imajo posledice. Film bi lahko za sabo pustil veliko grenkejši priokus, a s poudarjanjem nedolžnega izgleda glavnih dveh likov in glasbo, ki je pravljično domača, pretenta. Namesto v krvavost dogodkov pozornost preusmeri v nebo, ki se duši v krvavih barvah sončnega zahoda. Ponuja odmik od surovosti. Ta odmik lahko deluje perverzno, a ravno tako tudi zgodba ves čas perverzno sprehaja po tanki meji med dobrim in slabim.« (Paloma Pertot)
»Surova balada (Badlands, 1973) je film ceste, ki pelje skozi neskončna polja ameriške ravnine proti svobodi. A kot v mnogih filmih novega Hollywooda pot proti cilju preči realnost, ki povozi ameriške sanje protagonistov. Tematsko se film naslanja na romantične zgodbe o zaljubljenih roparjih in serijskih morilcih, kot sta recimo Bonnie in Clyde, a zdi se, da Malick v svojem prvencu podobne zgodbe kritizira in smeši. /…/ Film bolj kot dejanja protagonistov zaznamujejo prizori narave in žarečih sončnih zahodov, ki se razgrinjajo nad suho, surovo ravnico srednje Amerike. Dihotomija med prelepimi neskončnim nebom in grobo pokrajino predstavlja grenko-sladko realnost, ki jo klasični Hollywood zavija v romantične predstave o neskončni ljubezni in hitrem uspehu, dosegljivem slehernemu ne glede na okolje, iz katerega izhaja.« (Zala Žagar)
»Med debato o filmu Surova balada (Badlands, Terrence Malick, 1973) se je porodilo vprašanje, ki sem si ga zastavljal že med ogledom filma, a mi ga ni uspelo artikulirati: zakaj – če smo od malega vzgajani, da umor obsojamo – s protagonistoma Surove balade sočustvujemo in zakaj film na koncu deluje? Če se večina razlag opira na zgodbo in konstrukcijo likov, je ključnega pomena v Surovi baladi atmosfera –najširši nabor režijskih sredstev, ki se jih poslužuje Malick: ekscentrična izbira glasbe (Carl Orff, Erik Satie in Nat 'King' Cole), široko kadrirani posnetki prerije, ki postanejo zaradi za avtom valečega se prahu skoraj povsem abstraktni, poetični prvoosebni glas v off-u (eno Malickovih najbolj prepoznavnih sredstev) ipd. Zdi se mi, da je poleg protagonistov tako ključni lik v Surovi baladi atmosfera; občutek, da se v majhnem mestecu, kjer se film začne, ljudje ne premikajo, da se še drevesa in cela narava v poletnem soncu premakne le pod najhujšo prisilo. Z zločini zaznamovan beg glavnih likov je tako zaradi atmosfere nekako pomiloščen, kot da bi šlo le za nedolžno in iskreno iskanje loci amoeni. (Oskar Ban Brejc)
»Surova Balada (Badlands, 1973) je film o razblinjanju ameriških sanj. /…/ Zaradi neskončnih pokrajin Colorada, sončnih zahodov in nežne glasbe se zdi, da sta Kit in Holly ujeta v pravljico, da bežita pred normalnostjo in družbo, a na koncu se morata soočiti z realnostjo.« (Vesna Devetak)
»Najpomembnejši element Malickovega stila je lik s svojim razmišljanjem, ki je pomembnejše od same fabule filma.« (Neja Simončič)
»Nežna in romantična glasba vs. grozljivost storjenih dejanj. Bizarne zgodbe z zadnje strani časopisa, pod zanimivostmi vs. črna kronika vsakdana. Realnost je strašnejša od popolne fikcije.« (Vesna Vrabelj)
»Eden glavnih stebrov Malickove Surove balade (Badlands, 1973) je odlična Sissy Spacek, ki pooseblja čistost in nedolžnost. Njena pojava velikokrat povzroča punktum (po Rolandu Barthesu), s svojo lepoto, nedolžnostjo ustvari občutek mističnosti.« (Marko Vrbič)
