Animacija ni umetnost risbe, ki se giblje, temveč je umetnost gibanja, ki je narisano. Kar se zgodi med dvema sličicama, je veliko pomembnejše od tistega, kar je na teh dveh sličicah. Animacija je potemtakem umetnost manipuliranja nevidnih presledkov, ki ležijo med sličicami.
Norman McLaren
Predavanje s poudarkom na domačem prostoru zgodovinsko in estetsko ovrednoti umetniški in tehnološki razvoj animiranega filma. Animirani film je filmska zvrst oživljanja risb, lutk, kolažev, predmetov in drugih živih ali neživih stvari, posnetih v tehniki sličica za sličico s filmsko kamero oziroma (digitalnim) fotoaparatom ali narejenih s pomočjo računalnika ter z minimalno frekvenco sosledja gibanja dvanajstih sličic na sekundo. Že pred odkritjem filma so znanstveniki v 18. stoletju odkrili nekatere napake v človeškem vidu. Med njimi tudi vztrajnost vida, na kateri temelji tehnični razvoj filma. Za človeško oko je namreč značilno, da zamuja z zaznavo svetlobnega signala in da si svetlobne dražljaje zapomni še nekaj časa po tem, ko jih ni več. Dovolj hitro prikazovanje sekvence mirujočih slik ustvarja pri gledalcu iluzijo gibanja, kar je posledica značilnosti človeškega zaznavanja. Večina ljudi si vsaj približno predstavlja, kako animirani film nastaja, zelo malo pa jih ve, kako se je animirani film razvijal. Predhodnice filma in animacije so bile preproste optične igrače. Pred iznajdbo kinematografa meja med filmom in animacijo ni bila natančno določena, saj so bile sličice na optičnih igračah bodisi fotografije gibanja bodisi risbe. Prvi, ki mu je uspelo ustvariti resnične gibljive slike, je bil Émile Reynaud, ki je risane risbe projiciral na trak s pomočjo praksinoskopa. Ko se je pojavil kinematograf bratov Lumiére, je zanimanje za Reynaudove animacije minilo. Animacija je spet postala aktualna šele leta 1906, ko je J. Stuart Blackton naredil Smešne izraze zabavnih obrazov (Humorous Phases of Funny Faces, 1906). Šlo je za postopno dorisovanje faz gibanja s kredo na tablo: na tabli se je izrisal obraz, ki se je nato spačil. Smešni izrazi zabavnih obrazov so prvi primer animiranja sličice za sličico (ang. frame by frame). Prvi pripovedni animirani film je bil Mali Nemo (Little Nemo, 1911) ameriškega umetnika Winsorja McCaya. V risanki nastopa nekaj rahlo grotesknih, komičnih likov, ki si med seboj nagajajo. Film Mali Nemo vsebuje približno sedem minut igranega uvoda, v katerem McCay predstavi, koliko sličic je potreboval za tri minute animacije. Hkrati se je razvijala tudi tehnika piksilacije (animiranje fotografiranih predmetov in ljudi). Prvi znani film te vrste je Zakleti hotel (The Haunted Hotel, 1907) J. Stuarta Blacktona.
Zgodovina slovenskega animiranega filma je povezana z delom posameznih avtorjev in avtoric. Profesionalni začetki animiranega filma v Sloveniji v petdesetih letih prejšnjega stoletja so temeljili izključno na lutkovnem animiranem filmu. Danes ta umetnostna zvrst pri nas doživlja nesluten preporod in mednarodne uspehe, ki so plod predanega in trdega dela vedno večje skupine avtorjev in avtoric.