Besedilo se posveča pregledu osnovnih značilnosti filmskega eseja, ki je najceloviteje vzniknil znotraj francoskega in nemškega novega vala v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter v zgodnjih šestdesetih letih v Združenih državah Amerike (expanded cinema). Značilonosti služijo kot iztočnica za razumevanje rekontekstualizacije video eseja v času po letu 1989, ko esejistično vizualno ustvarjanje išče zatočišča predstavljanja predvsem v muzejih, galerijskih postavitvah ter bienalnih razstavah, najpogosteje v obliki večmedijskih ali večkanalnih video instalacij. Video esej, ki se je od devetdesetih let dalje preoblikoval tako tehnološko kot tudi kulturno, sicer ohranja tradicijo hipertekstualnosti, a z uporabo novih tehnologij 21. stoletja preko novih procesov diseminacije nagovarja gledalca s hibridne pozicije transnacionalnosti, razrednega boja, identitetnih in LGBT gibanj, politik pripadanja in pripadnosti, vprašanj, povezanih z gibanji diaspore, migracij, dekolonialnih praks ter sorodnih prizadevanj za emancipacijo.
Dolgo časa že razmišljamo o tem, kako ustvariti podobo, ko ta odreka pričakovanja ali odreka užitke tega, kar podoba je. Mislim, da je to deloma tisto esejistično /.../ esejistično je nezadovoljstvo, nezadovoljnost z dolžnostmi podobe in obveznostmi zvoka.