Reportaža o obisku na Britanskem filmskem inštitutu.
---
V okviru enomesečne rezidence, ki jo podeljuje Ministrstvo za kulturo RS, je Filmska osnovna šola (oziroma midve s Petro) obiskala BFI (Britanski filmski inštitut). Že ob prijavi na razpis sva vzpostavili kontakt z vodjo pedagoškega oddelka, Markom Reidom, z namenom, da spoznava primere filmsko-vzgojne prakse na angleški način. V juniju sva tako hospitirali na več različnih dogodkih: delavnici animiranega filma, šolskih projekcijah s pogovorom in usposabljanju za učitelje t.i. primarne šole (obiskujejo otroci stari med 5-11 let).
Odposlanki Filmske osnovne šole Vstop v stavbo BFI Southbank je filmski sam po sebi: že infrastruktura priča o sistematični podpori področju filma in filmske vzgoje v Združenem kraljestvu. Gre za ustanovo, ki obstaja od leta 1933, ki deluje kot prikazovalec in distributer filmov in kjer je 14 ljudi zaposlenih samo na pedagoškem oddelku. Znotraj stavbe se nahajajo, poleg kinodvoran, še prostori za delavnice, knjižnica, mediateka (kjer si lahko obiskovalci kadarkoli brezplačno ogledajo filme iz njihovega arhiva) ter seveda lokal in trgovina. V času najinih obiskov je bilo znotraj vedno živahno, kar je pripisati pomenu tega javnega prostora za mesto.
Zanimivo, Mark trdi, da je tudi v Angliji film nekoliko nižje na »hierarhiji« v primerjavi z gledališčem ali vizualnimi umetnostmi. To naj bi se odražalo že v arhitekturi. In res, če se človek sprehaja po južnem nabrežju Temze (kjer se BFI Southbank nahaja), se ob njem dvigujejo prominentne stavbe galerije Tate Modern in Narodnega gledališča, medtem ko so prostori BFI-ja umeščeni oziroma skoraj skriti pod most Waterloo kot kakšna Batmanova votlina.
To je seveda zgolj prispodoba. Filmsko-vzgojni program BFI-ja deluje kot dobro podmazan stroj, kar se odraža v obiskanosti stalnih dogodkov za vzgojno-izobraževalne ustanove. Program za šolsko leto se deli na t.i. primarne (5-11 let) in sekundarne šole (11-18 let), kar jima je skupno (in kar ju hkrati loči od filmsko-vzgojne ponudbe v Sloveniji) je neposredna navezava na kurikulum in delo s kratkimi filmi.
Delavnica animiranega filma: predpriprava v dvorani ob pogovoru Navezava na kurikulum je »korak nasproti šolam«, saj se učitelji na ta način lažje odločijo za obisk. Že ponudba je oblikovana kot povezava posameznega šolskega predmeta in izbranega filma (od zgodovine in geografije do matematike). Kot pravijo v BFI je največje povpraševanje za navezavo s tujimi jeziki (francoščina, nemščina, španščina). To lahko v praksi poteka zelo različno oziroma je odvisno od izvajalca posameznega modula. Na obisku šolske projekcije za francoščino je bil večji poudarek na filmu in njegovi govorici, skozi katere so učenci spoznavali francosko besedišče, medtem ko je izvajalka za nemški jezik odlomke posameznih nemških filmov uporabila predvsem za utrjevanje.
Druga značilnost je ogled kratkih filmov, ki ponujajo veliko možnosti za delo, ki jih celovečerni film (vsaj znotraj enkratnega obiska) ne omogoča; usmerjanje pogleda na posamezne elemente filma, ponovno gledanje in primerjava. Kratki filmi so časovno gledano oblika, ki ustreza tudi delu v razredu, vendar za razliko od Združenega kraljestva, Slovenija nima primerljive produkcije kratkih filmov (priporočene za osnovne šole) ali sorodne dostopnosti za predvajanje le-te.
Zanimivo metodo dela s kratkimi filmi so demonstrirali ob projekcijah treh animiranih filmčkov Koyaa slovenskega avtorja Kolje Saksida - ravno tako produkt sodelovanje FOŠ-a z BFI-jem v času rezidence. Medtem ko je prvemu filmčku sledil pogovor z učenci o strukturi zgodbe (zaplet in rešitev) in o lutkovnem animiranem filmu (ob fotografijah lutke in scenografije), so za naslednji dve projekciji uporabili nekoliko drugačen pristop. Drugi filmček so ustavili in poskušali predvidevati nadaljnje dogajanje, tretjega pa so na začetku samo poslušali in preusmerili pozornost na zvočno dimenzijo filma.
Projekcija animiranega filma Koyaa Nadaljnja razlika je, da se omenjenih projekcij udeležuje veliko večje število otrok kot pri nas - tudi do 300. Datumi so namreč določeni že v ponudbi, zasedenost dvorane pa ne omogoča razpisa dodatnih terminov. To pomeni drugačen pristop. Medtem ko se oboji poslužujemo metode pogovora s šolskimi skupinami, naše projekcije, ki jih obišče načeloma do 120 učencev, omogočajo skupinsko pripravo na pogovor in poglobljeno raziskovanje posameznih tematik. V BFI-ju si metodo prikrojijo po svoje - izkoriščajo možnost aktivne kinooperaterske kabine (vprašanja se pred ogledom filma prikažejo na platnu), po ogledu pa se udeleženi sprva spregovorijo med seboj v parih. Da bi omogočili aktivno udeležbo vseh učencev, pa jim pred začetkom razdelijo delovne liste za individualno delo.
Pričujoči prispevek prinaša vpogled le v del pedagoške ponudbe BFI-ja. Poleg stalne šolske ponudbe filmsko-vzgojnih dogodkov prirejajo še družinski program, konferenco za filmsko-vzgojne delavce in še veliko več. Za več informacij obiščete njihovo spletno stran https://www.bfi.org.uk/, pri čemer ne izpustite zavihka z gradivi za učitelje https://www.bfi.org.uk/education-research/teaching-film-tv-media-studies.