Nenavadna kombinacija poostrene partijske diktature in močno povečane stopnje republiške avtonomije, ki je zaznamovala življenje v socialistični Jugoslaviji sedemdesetih let, je vplivala tudi na kinematografijo. V Sloveniji so se v času krepitve republiške avtonomije, ki je spodbudila zanimanje za lastno nacionalno identiteto, filmarji obrnili k preiskovanju lastne zgodovine in kulture, česar so se lotevali zlasti z adaptacijami slovenskih literarnih klasik s konca 19. stoletja. Ti filmi, med katerimi je daleč najbolj poznano Cvetje v jeseni Matjaža Klopčiča iz l. 1973, do neke mere spominjajo na angleški heritage cinema, toda v tem primeru ne gre toliko za glorifikacijo slavne preteklosti kot za konsolidacijo nacionalnih ustanovnih mitov. Poleg literarnih adaptacij v tem obdobju v slovenski kinematografiji prevladujejo komercialni filmi (Sreča na vrvici [Jane Kavčič, 1977], To so gadi [Jože Bevc, 1977], umetniški filmi in tudi socialni feljtoni, ki se previdno dotikajo različnih problematičnih vidikov socialističnega vsakdana.
