Sprva osamljena, a igriva vizionarka francoskega novega filma, lep čas pa ena osrednjih figur modernega (svetovnega) filma, je s svojim radikalnim prvencem Kratka konica (La Pointe Courte) iz leta 1954, prodorno študijo zapletenega odnosa zakoncev, prepleteno z dokumentarnimi posnetki dnevnega boja lokalnih ribičev za preživetje, s t. i. regionalnim realizmom, z abstraktnimi kompozicijami in s stilizirano, diskontinuirano montažo dialogov tlakovala smernice novega vala, nekaj let preden se je ta sploh vzpostavil. Odtlej je neutrudno izumljala in z domišljijo, radovednostjo, drznostjo bogatila filmsko umetnost. Skozi šestdeset let ustvarjanja je preizkušala različne pripovedne strategije in eksperimentirala ter presegala žanrske konvencije. S svojim idiosinkratičnim, eksperimentalnim stilom je proizvedla nove esejistične oblike ter opus, ki šteje več kot štirideset med dokumentarnim realizmom in poetično fikcijo mehko prehajajočih filmov.
