Film si je ob pripovedovanju zgodb, poskušanju zabavati in razvedriti svoje občinstvo, včasih pa ga tudi vznemiriti, motivirati k premišljevanju ali celo akciji, vselej prizadeval tudi podrobneje spoznati sebe samega. Skozi domala celotno zgodovino medija, zlasti pa dandanes, ko dostopna tehnologija omogoča mnogo večjo ustvarjalno agilnost, smo priča bolj ali manj poglobljenim poskusom filmskih vpogledov v lastno bit in bistvo. Seveda se takšna samospraševanja in premišljevanja dotikajo najrazličnejših vidikov kompleksne zasnove umetnosti gibljivih podob. Težnje tovrstne refleksije se raztezajo od preučevanja strukture zgodbe in njene morebitne odvisnosti od književnih zgledov do sondiranja posameznih filmskih izraznih sredstev, ustvarjalnih metod, estetskih odločitev ali idejnih vodil. In vsaka obravnavana prvina dobi v novi presvetljavi, v novih povezavah in v novih načinih artikulacije nov pomenski naboj, s katerim lahko retroaktivno morda bolje razumemo izvorni niz podob, njihovih pomenov, pa tudi njihovih družbenih in kulturnih vlog.
V pričujočem letniku se bomo posvetili različnim zgledom, vezanim predvsem na sodobnejše poskuse takšnega preučevanja, znotraj različnih filmskih vrst, zvrsti, pa tudi žanrov in izraznih oblik. Izpostavili bomo tiste prijeme in metodologije, ki se zdijo najustreznejši za šolsko rabo in motiviranje dijakov v razredu. Na osnovi izbranih primerov bomo predstavili analizo tistih ustvarjalnih prvin, ki odražajo največji samopremišljevalni, pa tudi samonanašalni potencial. Primeri bodo izbrani tako iz bogate zakladnice svetovnega filma kakor tudi iz domače kinematografije, ki se v tem oziru v zadnjih nekaj letih vse uspešneje uveljavlja v mednarodnem filmskem prostoru.
